fbpx

Bobri napadajo Metliko!

Pisalo se je leto 2013. Oče je bil na misiji v Afganistanu in jaz sem bila zadolžena za skrb in pomoč mami pri urejanju vrta v Gradcu. Bilo je nemirno leto, polno nekih sprememb in precej divjega življenjskega sloga, načrtovanja festivala TKNP, prvih soočanj z izgubami, zlomljenimi srci, občutku svobode in preživljanju zadnjega brezskrbnega študentskega poletja.

V petek sem pridivjala v Gradac, samo na hitro, da sem odložila stvari, in moje misli so že bile v Mladinskem centru na sestanku z ekipo Kud Plac. Sprehodila sem se po vrtu do Lahinje, ko sem doživela šok. Sprva nisem vedela, ali se mi samo zdi, je privid, fata morgana ali je res. Velike, košate ciprese, mislim, da jih je bilo ene 7, so bile le 20 cm nad tlemi. V glavi se mi je odvrtelo kar nekaj scenarijev, a nobeden ni imel pravega smisla.

Kriminalna serija – lov na storilca

Po razbijanju glave in poigravanju z mislimi, predvsem očetovih, mene je iskreno povedano prav brigalo za ciprese, še sedaj menim, da so grde in da so primerne le na britofu, po pogovorih s policijo, debatah v gostilni je postal glavni krivec ribič. Tisti neznani ribič, ki vsako leto na našem vrtu pusti svoje iztrebke, ribje črevo, pa še kaj. Po ogledu preostalih cipres smo bili enakega mnenja, da je ciprese odrezal prav z ribiškim nožem, ostrim kot dleto. Počutili smo se kot Hercule Poirote. Ampak zakaj je odrezane vrhe odvlekel?   

Policija je seveda sumila sosede, kar seveda ni imelo nobenega smisla, pa mojega bivšega fanta, kar je imelo še manj smisla … no, to ni sumila policija, ampak gradaška šank intelektualna smetana. Dokler ni nekega novembrskega jutra, ali večera, v Gradcu avto povozil doslej domačim očem neznanega kosmatega glodavca s ploščatim repom, bobra. Pri utečenem petkovemu pitju pri šanku in reševanju lokalnih, državnih in globalnih problemov je nekdo zakričal: »Zeleni! Une ciprese ti ni porezala soseda, nego bober! V Gradcu mamo bobre!« In misterij naših cipres je bil razrešen.

Po vsesplošnem začudenju, raziskovanju po spletu in pogovorih z ostalimi oškodovanci smo po brežini v grmovje posuli pasjo dlako in bober se ni več vrnil. Počutili smo se zmagoslavno! Nekaj let.

Pred kakšnimi petimi leti smo opazili prva ogrizena drevesna debla ob Kolpi, med Križevsko vasjo in Primostkom. Nihče ni temu pripisoval kakšne velike teže, dokler ni mojemu v. d. tastu obgrizel mladih, ravnokar zasajenih vrb. Nemudoma sva z Luko zaščitila vsa mlada drevesa. Letos smo s kovinsko mrežo zaščitili tudi vse ostalo drevje, ki nam je pomembno in ga ne želimo izgubiti. Seveda smo nekaj ”šuprake” pustili tudi bobru. Pa naj grize, če že če.

Bober dela škodo!?

Bober ob Kolpi kar nekaj let ni bil posebej problematičen, ni bil problematičen niti ne v spodnjem delu Obrha, kjer sem ga sama zaznala že pred tremi leti. Bober je postal problem, ko se je pojavil v Obrhu, v samem srcu Metlike, zeleni oazi sredi mesta, s katero se tako povezano počutimo vsi Metličani. Bober dela škodo! Kdo bo to plačal? Kako lahko sploh dovolimo, da je bober v naravi sredi mesta? »Neste si ga nazej, odki ste ga prnesli! Neodgovornost! Za to bo nekdo odgovarjal! Kdu bo plačal škodo?! Kak lahko dovolite, da se dela taka škoda? Župan, boš reagiral? Predsednica, vi ste nesramna!« To je samo nekaj mnenj, ki so zaokrožila po družabnih omrežjih ob fotografijah obgrizenih nezaščitenih vrb, jelš in topolov, pa besed, ki sem jih bila deležna tudi osebno.

Oče mi je privzgojil ljubezen do narave. Neizmerno me navdušuje vsa narava. Navdušujejo me živali, biotopi, zaščitene vrste in zveri, volkovi, risi, tigri itd. To veselje na svojo veliko srečo delim tudi z mojim partnerjem, ki je morda še bolj kot jaz povezan z naravo in vsem živim, z neizmerno empatijo, kar me vedno znova nagovarja. Zato je tudi moje navdušenje za bobre veliko, kljub temu da kdaj pa kdaj naredijo škodo. No, zaradi tega sem se odločila raziskati in pojasniti: Ali je bober primeren za naše območje? Kako se je kar naenkrat pojavil pri nas? Nam bo delal samo škodo?

Kdo je bober?  

Evropski bober (Castor fiber) je največji evropski glodavec, ki je bil včasih razširjen po vsej Evropi. Tudi v Sloveniji in tudi v Metliki. Je avtohtona žival in zelo pomemben ekosistemski inženir. Bober je živel pri nas do 18. stoletja, najdlje na Štajerskem. Zanimiv je izvor imena vasi Hodoš, saj hod v madžarščini pomeni bober. Razlog za nenaden upad populacije bobra in njegovo skorajšnje izumrtje v evropskem merilu, v začetku 20. stoletja je bilo v Evropi zgolj 700 osebkov, je Konstanški koncil ali Konstanški vesoljni cerkveni zbor, ki je potekal med leti 1414 in 1418. Na koncilu je bilo določeno, da je bober lahko tudi postna hrana, kar je pomenilo veliko popestritev na jedilniku v času posta. Kot posledica tega se je pričel neusmiljen lov na bobre. Bobre so lovili za hrano, za bobrovino, izvleček iz analne žleze, ki se uporablja kot aroma vanilije, kot zdravilo za histerijo in splošno zdravilo, saj bobrovina vsebuje salicilno kislino, ki se drugače nahaja v vrbah. Salicilna kislina je ključna sestavina Aspirina. Bobre so lovili tudi zaradi njihovih kožuhov. Sam Napoleon Bonaparte je nosil klobuk iz bobrovega krzna, kasneje so bobrovo dlako uporabljali za polstenje cilindrov in ostalih pokrival.

Leta 1997 so v sklopu vseevropskega projekta, na Lonsko polje na Hrvaškem, v naravo spustili 85 osebkov Evropskega bobra z Bavarske. Že naslednje leto so bobre pričeli opažati v spodnjem delu Krke, danes živi ob Krki, Radulji, Lahinji in Kolpi, Sotli, Muri, Dravi in Savi. Na Kolpi so ga prvič opazili leta 2003.

Povprečna življenjska doba bobra je 17 let, v naravi načeloma preživijo do starosti 8 let, v ujetništvu celo do 35 let. Njegova teža se giblje med 20 kg in 30 kg, pri plavanju se poganja z zadnjimi nogami, za krmilo uporablja rep, pod vodo lahko preživi 15 minut. Večino časa preživi v 5 metrskem pasu ob vodotoku, od vode se ne oddalji več kot 20 metrov. Njegov ploščati rep mu služi tudi kot skladišče tolšče, kar mu pride prav pozimi, poleti pa ga potaplja v vodo in se na takšen način ohlaja.

Bober je rastlinojeda žival, ki se večinoma prehranjuje z obvodnim zelenjem. Po prvi zmrzali njegov jedilnik večinoma predstavljajo leseni deli grmovja in drevja, najbolj mu teknejo mehke vrbe, topoli in jelše, ki na srečo niso gospodarsko pomembno drevje. Pozimi poje do 2 kg lesne mase na dan.

Bobri so monogamni in zvesti partnerji, ki ostanejo skupaj vse življenje. Živijo tipično družinsko življenje. Družino sestavljata bober in bobrovka, lanski in letošnji mladiči. Vsi skupaj skrbijo za novoizležene mladičke, ki jih tudi starejši mladiči varujejo in učijo raznih spretnosti. Parijo se pozimi, brejost traja 105 dni, mladiče imajo enkrat letno, in sicer dva do tri.

Bobri si ustvarjajo bobrišča ob vodotokih. Navadno jih je težko najti, saj je vhod v njihovo domovanje pod vodo. Kadar je vodotok prenizek ali je tok reke prehiter, bober postavi jez. In prav postavljanje jezov in rušenje drevja, bodisi za jezove, bodisi za hrano, pri nas povzroča jezo in napetosti. Ljudje smo prepričani, da bobri povzročajo škodo. A znanost pravi drugače.

Bobri izredno povečujejo pestrost ostalih živalskih vrst in so ključna vrsta v naravi! Z jezovi, ki jih gradijo, zadržujejo vodo v sušnih obdobjih, ki so vse pogostejša. Stabilizirajo vodotoke in zadržujejo sedimente ter naplavine, kar je za biotope izrednega pomena. Ustvarjajo oziroma naravi vračajo mokrišča. Ljudje smo v zadnjih 100 letih uspeli uničiti 70 % vseh mokrišč! Bobrovo ritje in kopanje v obrežnem delu je dobro, saj s tem povečujejo ekosistem in pri poplavah omogočajo razlitje rek. Če povzamem z enim stavkom: bobrova prisotnost blagodejno vpliva na naravo, ki nas obdaja, in s tem posredno tudi na nas. Žal pa smo ljudje zapletena bitja, ki se prav nikoli zares ničesar ne naučimo.

Z industrializacijo smo se od narave tudi dokončno odtujili, kar se vse bolj kaže. Kolikor je nismo uspeli uničiti v zadnjih 100 letih, jo bomo po hitrem postopku v naslednjih dvajsetih. Vse zaradi enoumja in egoizma.

Narava in človek

Narav ni naša. In Zemlja ni naša. Vesolje ni naše. Nam je zgolj dano, da sobivamo z ostalimi vrstami. Žal se tukaj teorija superiornosti razblini, saj si s tem, ko uničujemo vse okoli nas, lastimo naravo in menimo, da imamo do nje večjo pravico kot druge vrste, nezavedno, a še bolj grozno dejstvo pa je, da to delamo zavedno, uničujemo tudi sebe. Verjetno bo to naša poslednja katarza. Ko resnično več ne bo zavor in niti ročna ne bo pomagala. 

Ste se kdaj vprašali, zakaj gradimo stavbe na kmetijskih zemljiščih, hkrati pa izsušujemo površine, da na njih ustvarjamo kmetijske površine? Zakaj moramo orati do brežine vodotokov, nato smo besni, ker nam poplavlja njive, odnaša bregove, bober pa nam krade koruzo? Zakaj si želimo pobega v naravo, iz Kolpe pa si želimo odstraniti sleherno vodno rastlino, pokositi zelenico do vodotoka, namesto naravne brežine ustvarjati park? Poglabljamo Kolpo, za katero vemo, da je prodonosna reka in bo prod neprestano nanašala? Bomo to počeli do trenutka, ko bomo s strojem predrli nepropustno plast in bo Kolpa dokončno odtekla? Bobri delajo škodo v Obrhu, neurejene greznice, rajngle in smeti v strugi pa ne? Bobri delajo škodo, košnja do vodotokov pa ne? Bobri delajo škodo, zlivanje gnojevke iz bioplinarne pa ne? Narava dela škodo, ljudje pa smo nezmotljivi? Še pomnimo PCB? Mislimo, da je bila odpadna barva, ki je prihajala iz metliškega ponosa in ki se je valila po Obrhu in Kolpi neškodljiva? Mislimo, da s svojim ravnanjem ne delamo nepopravljive škode?

S svojim pisanjem nočem žugati ali dati občutek, da sem boljša. Nisem. Se pa vsak dan vprašam, ali sem res pametnejša od narave in naravnih procesov? Ali lahko s svojim načinom življenja zmanjšam uničujoč vpliv na naravo? Lahko postanem bolj sonaravna in puščam manjši vpliv, manjši odtis?

Zelo pomembno je, da se zavedamo, da je bober tukaj. Vrača si, kar je bilo nekoč njegovo. Bober je zaščitena živalska vrsta in po zakonu je divje in zaščitene živali prepovedano preganjati, ubijati, uničevati njihova domovanja, jim na kakršen koli način škodovati! V kolikor opažate, da bober povzroča škodo na drevju, ga učinkovito zaščitite tako, da ga obdate s kovinsko mrežo. Najučinkovitejša je mehka mreža, ki jo uporabljamo za zaščito proti voluharjem ali v kurnikih. Drevo naj bo zaščiteno vsaj do višine 1 m, vsako leto mrežo nekoliko zrahljajte, da ne ”zadavi” drevesa. V kolikor vam je bila povzročena večja gospodarska škoda, lahko to prijavite na pristojni kmetijski urad.

Upam, da boste bobre in naravo, ki nas obdaja, doživljali z drugega zornega kota. Narav je popolna in v njej je vse tako, kot mora biti. Le človek s svojimi dejanji prevečkrat prekine naravni tok in tako povzroči plaz sprememb, ki nam na koncu vedno škodijo.

Jezerna roža


Viri:
www.lutra.si
https://sl.wikipedia.org/wiki/Bober

Comments are closed.